Vedno bolj se strinjam z zgornjo trditvijo. Ko delaš po devet, deset ur na dan, ko se kregaš z ljudmi v jeziku, ki je njim tuj, kot je meni tuja zeliščna majoneza, ko se ti vedno bolj dozdeva, da nikoli ne boš ujel tempa usekanih deloholikov ... se je najlažje skriti pod kovter in gledat filme/neumne serije. In, kajpak, druženje z ljudmi, ki te nasmejijo, razveselijo in te za trenutek ali dva popeljejo v brezkrbni svet. Gotta love my friends, hah? :)
Po stooooootih letih sem se v soboto snidla s starim prijateljem. Na samem,. Pa da povem na glas, bilo je več kot lepo. Ugotovila sem, da dejansko pogrešam določene ljudi, ki so tekom obstoja počasi odkapljali iz kroga mojih bližnjih prijateljev. ... We should change this and meet more often.
Eh, pa da ne bo to spet nek jamr jamr post o čustvenih izlivih, povejmo še kaj o Liffu. Jap, spet je tu november in spet je tu
Liffe. In mi z njim. To pot malček bolj dejavni kot pretekla leta. Ogledala sem si en fantastičen film in dva .... kako bi rekla, ... kul filma. Mal naporna, ampak kr kul. I guess. Res pa je, da sem enega gledala pod vplivom piva, drugega pa pod vplivom stresnega ponedeljka. Tako da moja presoja ni ravno "nepopacana" :)
Aja, pa obiskali smo tudi koncert Marcusa Millerja. V kinošiška, prejšni ponedeljek. Bil je
fenomenalen!!!
Fenomenalen i say!!! Tako dobrega koncerta pa pri nas še nisem doživela. Aplavzi publike, navdušenje na odru, pod njim, za njim, nad njim.... get the point? Super je blo! :)
Jah, toliko za danes. Se opravičujem, ker sem neažurna, ampak čas mi ne dopušča več luksuza brezskrbnega surfanja po netu, hranjenja in umivanja tekom dneva. Po novem imam izbiro ali-ali. In po navadi izberem mulitpraktično ;)